Moj dan se je vedno začel z domačo kavico. Ker sem jutranji tip, sem kavico vedno pila sama, ker so vsi drugi še spali. Potem pa je prišlo pri meni obdobje, ko mi domača kava ni več pasala. Malo sem bila zmedena, kajti ni mi bilo jasno, zakaj mi ne paše več domača kava. Lahko rečem, da je to pri meni bil kar velik problem, kajti resnično sem oboževala ta svoj ritual, da sem zjutraj v miru spila mojo prvo jutranjo kavo. Sprva sem bila prepričana, da je to začasno, kasneje pa sem videla, da mi domača kava resnično ne paše več in da bom morala piti kavo v kavarni. 

Začela sem se spraševati, kako bom rešila svoja mirna jutra, ko sem srečna pila kavico doma. Bila sem kar žalostna, kajti ta moja jutra so mi pomenila ogromno. Sedaj je bila edina rešitev, da grem zjutraj v kavarno, tega pa si nisem želela. Želela sem piti jutranjo kavo doma. Kako najti rešitev?

Ko sem povedala mojemu možu, da mi domača jutranja kava ne paše več, je predlagal, da ustvariva skupni ritual in greva zjutraj na kavico skupaj. To me je presenetilo in moram reči, da je to bila najboljša odločitev do sedaj, ker nama je jutranja kava v kavarni prinesla najin skupni čas. Ugotovila sva, da je to bila odločitev, ki naju je še boj povezala, kajti tako zjutraj pijeva kavico skupaj in se marsikaj tudi pogovoriva. Tega prej nisva imela. Tako sem tudi sama spoznala, da še kako drži pregovor, da se v vsaki slabi stvari najde nekaj dobrega. 

Tako je najina jutranja kava v kavarni postala najin ritual brez katerega si ne predstavljam več dneva. Ko pomislim, kako osamljena sem včasih pila zjutraj kavico, ko sem mislila, da mi je lepo, šele zdaj vidim, kako lahko jutranja kava dobi čisto drugi pomen, če se pije skupaj z ljubljeno osebo.…