Po napornem tednu na faksu se počasi z mestnim avtobusom odpravim proti železniški postaji. Danes se bom po dolgem času domov peljal z vlakom. Da se malo odpočijem med potjo in zbistrim glavo. S seboj sem vzel tudi dve majhni in kratki knjigi, ki mi bosta krajšali čas. Vlak počasi odpelje s železniške postaje. Vagoni so napol prazni, kot po navadi v zadnjem času. Vstanem in se sprehodim do vagona kjer strežejo pijačo. Naročim odlično kavo, ki jo na visokem stolu ob okno počasi srkam. Sedim, slike narave pa kar bežijo mimo. Kot življenje pomislim, kako hitro se vse odvija. Vsi kar nekam bežimo, kot da nas kaj lovi. Bo potrebno malo ustavit konje, drugače bo vse prehitro minilo. Kavice ni več in se odpravim nazaj k svojemu vagonu. Iz nahrbtnika vzamem prvo knjigo. Začnem listati. Dobra izbira knjige, ugotovim že po nekaj straneh. Tako sem zatopljen v branje, da sploh ne opazim možakarja v uniformi. Rahlo me dregne v desno ramo. Aha, kontrola vozovnic. Vzamem vozovnico iz zgornjega žepa suknjiča in mu jo dam. Z nekakšnimi kleščami jo preščipne in mi jo vrne. Lep večer še naprej reče in odide naprej po vagonu. Vozovnico prosim, še slišim v daljavi in že me knjiga ponovno zvabi v svoj papirnat objem.
Proti koncu knjige se začne oglašati moj trebušček, še malo in knjiga bo prebrana. Stisnem zobe ob misli na slasten sendvič, ki me čaka v nahrbtniku. Za vsak slučaj sem si pripravil nekaj za prigriznit, saj se poznam in sem vedel kaj rabim. Pogledam skozi okno, da vidim koliko še manjka do doma. Blizu sem. Na hitro odvijem skrbno zavit sendvič in ga z lahkoto pojem. Odvijem zamašek s plastenke vode in poplaknem še zadnje kose drobtinic v ustih. Skozi zasvetijo močne luči. Domači peron. Končno doma. Samo še avtobus počakam in vikend se lahko prične.
