Letos sem peljala svojega sina v šolo popoldan, ker so imeli ogled kolesarske dirke. Tako sem ta dan tudi sama bila prosta in se odločila, da tudi sama v našem kraju, blizu moje hiše pogledam kolesarsko dirko, ker so kolesarji šli mimo nas. Sprva sem bila skeptična, potem pa sem si rekla, da je to lep dogodek in da je prav, da to vidim. Na koncu nisem šla gledat praznih rok. Vzela sem slovensko zastavo in čakala na kolesarje. Ko sem jih opazila že od daleč, sem mahala z slovensko zastavo, da jim dam vedeti, da so zame pogumni in pravi borci. V hvlaežnost so mi štirje kolesarji vrgli steklenico za pijačo. Bila sem res presenečena, kajti štiri steklenice naenkrat res ni pogosto, da kolesarji vržejo. Vsa ponosna sem jih pobrala in jih prinesla domov. Vedela sem, da bo moj sin še kako vesel, ko jih bo videl, ker jih zbira. 

Ko je sin prišel domov in videl nove štiri steklenice, je bil presenečen in me vprašal, kje sem jih dobila. Povedala sem mu celotno zgodbo in iz tega je on zaključil, da bo drugo leto z menoj čakal na kolesarje in da ne bo šel v šolo. Pri njih, ko so stali niso vrgli nobene steklenice, tako je domov prišel brez. Začuden je bil, da imam jaz štiri steklenice in že so bile pospravljene na njegovo polico v otroški sobi. 

Tudi sama sem bila vesela, da sem se odločila, da grem gledat kolesarsko dirko, ker sem tako dobila steklenice za sina, ki jih pa nisem pričakovala, tako da je bilo veselje mene in sina še toliko bolj veselo. …