Poznate občutek, ko imate vsega dovolj in si samo želite, nekaj časa preživeti sami in tam kjer vas nihče ne bo motil in ko vam kraj nekaj pomeni, no zame je to parenzana, ona mi povrne voljo do življenja, ko mislim, da je že vse šlo po slabem. Včasih se sprašujem, zakaj ljudje ne damo več na to, kar nas sprosti in osreči, zakaj nekateri dobesedno ne upajo uživati in reči, da jim je lepo, zakaj morajo non stop jamrati in človeku, ki gre lepo privoščiti slabo. Ko jaz enostavno ne morem več in ko imam teh ljudi dovolj, se odpeljem in parenzana je kraj kjer uživam in se zavedam kaj življenje je in kako smo lahko srečni, če le znamo to videti.

Meni parenzana pomeni ogromno, kajti v življenju sem imela ogromno planov, vendar so se nekateri zaradi ljudi porušili, ker niso znali človeku privoščiti užitkov in lepega življenja, sem spoznala, da nikoli ne bom imela z določenimi ljudmi takega odnosa, kot sem si želela. Želela sem preživeti čas z njimi, jim pomagati, z njimi deliti praznike in lepe stvari, na koncu pa sem ostala sama. Takrat sem začela živeti znova in zase in parenzana je to bila, moja prihodnost, moj nasmeh, sreča, zadovoljstvo.

Ko se mi vsega nabere, se usedem na kolo in gremo, takrat vem, da je parenzana tista prava pot, ki mi povrne vse, kar so mi ljudje vzeli, ker se takrat ne počutim več jaz, ker se ne počutim dobro, na kakšen nivo obnašanja so me pripeljali ljudje, moram iti in se ponovno najti in to je parenzana, ona mi povrne mene in spet sem srečna in zadovoljna. Mogoče kdo pozna ta občutek, ko ve, kam mora iti, ko se izgubi, da se ponovno najde, za nekateri so to hribi, za druge terme, zame je to moja parenzana, obožujem jo.…